Iti ali ne iti 😀 na kvalifikacije, mi je odmevalo v glavi, ko sem z vročino in močnim prehladom ležala v postelji in se trudila na hitro opravit z njim.
Še zadnje odločilno merjenje temperature v petek zvečer in odločitev je padla. Grem!
In sva se dve rekonvalescentki – Vera, tisti dan moja “privat šoferka” 😀 , in jaz – podali v Koper. Seveda sta se zadaj brez pripomb pustili vozit tudi Oka in Blum.
Prispeli sva ob dogovorjenem času in kmalu sva bili z Blum na vrsti za iskanje.
Po začetnih težavah zaradi ocenjevalnih listov, ki jih ni bilo tam, kjer bi morali biti, sva se le lahko podali odkrivati izgubljene markerje.
Odločila sem se, da začneva iskanje na skrajnem desnem robu ruševine. Blum je na hitro preletela skladovnice raznega materiala in že je odhitela proti objektom v ozadju. Njen rep je izginil skozi vrata v temo. Hitro sem vlekla iz nahrbtnika luč, a Blum me je prehitela. Še dobro, da je še ena luč pripeta na moji čeladi. Odhitela sem proti laježu in zagledala Blum, kako maha in laja pred nekim kupom pred vrati. Takoj, ko sem ji posvetila v prostor, je odhitela naprej in močan lajež me je prepričal, da je našla markerja.
Blum je lepo sledila mojim navodilom, kje naj še pogleda, preveč je pa nisem želela motiti. En, dva, tri in drugi marker je bil najden. Še enega imava, sem ji prišepnila v uho in pokazala na objekte na levi, ki jih še ni preiskala. Odhitela je tja in kmalu sta mi drža njenega telesa in lajež pokazala, da ima nekaj v nosu. Ni bila še prepričana, od kod točno diši, zato je preverjala gor in dol po poševno zrušenem stropu. Nato se je odločila in prepričljiv lajež mi je sporočal: “Tu je, gotovo je tu spodaj!” Stopila sem do nje in pod njenim nosom pod betonskim blokom je bila zelena škatla. Sodniku povem, da je marker spodaj v škatli, saj je Blum brez kakršnegakoli dvoma nakazovala točno nad njo. Sodnik pa je želel, da greva najdbo preverit še z druge strani, tam, kje je lažji dostop. Blum je preletela prostor, a markerja s tiste strani ni zaznala dovolj močno. Kar nekaj časa je potrebovala, da je tudi s tiste smeri še enkrat našla istega markerja.
Tako je bilo uspešno iskanje za nama. A v takih primerih se mi vedno znova postavljajo vprašanja, zakaj nekateri želijo, da psi nakazujejo markerje tam, kjer je po njihovem mnenju pravi dostop? Zakaj ni dovolj, da nam pes nakaže najmočnejši izvor vonja in njegov vodnik pravilno prepozna nahajališče markerja? Kaj s takšnimi odločitvami želimo naučiti pse?
Sledilo je še delo na poligonu in Blum je ovire lepo oddelala, nekaj malenkosti je naredila manj zbrano, kot bi jaz želela, eno pikico pa sem nama odbila tudi jaz zaradi nezbranosti.
Vaje poslušnosti sva začeli z odlaganjem. Kot opaženo v zadnjih dveh blatnih preizkušnjah 😀 , Blum ležanje, predvsem pa plazenje v mrzlem blatu ni ravno v veselje. 😀 Tako so odbite pike šle predvsem zaradi tega. Tudi nekam manj zbrana je bila, kot sem pričakovala, a po razmisleku, je verjetno temu botrovalo tudi moje slabo počutje in slabša zbranost zaradi prehlada.
Uspešno sva torej končali prvo letošnja preizkušnjo za svetovno prvenstvo in Vera naju je po hitrem postopku uspešno dostavila v toplo zavetje doma. V glavi mi je zopet dodobra “pljunkalo”, zato smuk v toplo posteljo in zame se je dan kaj kmalu končal. Ja, seveda na Blum nisem pozabila. Še prej je dobila super dobro neobrano govejo kost iz še tople juhe in med grizljanjem le-te je od ugodja skoraj začela presti. 😀
Jasna
Več slik v galeriji.