Zgodaj zjutraj smo se v Tržiču zbrali in z nasmehom na obrazu po poti z delovišči odpotovali… Eni že, drugi pa so z rahlo tesnobo opazovali nebo in upali, da se bo vreme popravilo. No, Zeus se je odločil, da bo to soboto bolj ali manj konstantno padalo, občasno pa nas je »razveselil« tudi s kakim gromom. Ampak ker imamo reševalci – fantje in dekleta – bolj debelo kožo, malce se moramo pa tudi dokazovati drug pred drugim, kako smo odporni na vreme, smo kljub bridkemu vremenu začeli vajo. Še hiter postroj, nato pa res preidemo k resnemu delu. Na vajo je prišla sledeča krimovska zasedba: Vera, Petra, Aleš, Katja, Nadja, Kati, Jernej in »tamala« Jasna. Na začetku so nas razdelili v skupinice po 7 ali 8 oseb. Nato so nas posadili v kombije, kužke pa v prikolico in nas odpeljali do izhodišča ali bolje rečeno križišča. Tam nas je že čakala prva naloga. Glede na podani azimut smo morali določiti cestico, po kateri smo se potem odpravili na delovišče št. 1. Tam sta nas pričakala dobrovoljna Cviling in Uroš. Na ruševini starega gradu smo nato vsi naredili iskanje/motivacijo in že smo se podali naprej na delovišče št. 2. Na drugem delovišču smo se smeli spustiti po vrvi. Kot vedno so bili tudi tokrat občutki vrhunski, sploh glede na dejstvo, da smo imeli letos na steni celo dva previsa, če se seveda nisem uštel oziroma če v pomanjkanju izkušenj nisem »previsa« narobe poimenoval. No ja, spuščanje po vrvi imam skratka jako rad in zato si s temi tehničnimi izrazi pač ne bom preveč belil glave.
Na tretjem delovišču je tržiški Darko izgubil enega ali dva človeka. Imam na sumu, da ju je v nedrje gozda speljala osvežila pijača, ki jo je Darko ponujal za ogrevanje premraženih udov. Na začetku delovišča št. 3 je Niko, naš vodja tisti dan, določil taktiko iskanja. Naprej, na hitro iskanje, je poslal Boštjana in mojo malenkost. Izbral sem levi del iskalnega območja, Boštjanu pa je tako ostal desni del. Drugi so se zadaj razvrstili v strelce in se posvetili bolj sistematičnemu pregledovanju terena. Kmalu potem ko sva »izvidnika« spustila svoje kužke, se je z desne strani zaslišalo lajanje, medtem pa je Tačka vneto pregledovala levi del. Občasno jo je imelo, da bi šla pogledati tudi na desno. Ob tem moram pripomniti, da me je moja kosmatinka presenetila s svojo hitrostjo in oddaljevanjem; sem si do sobote mislil, da je mnogo bolj zadržane sorte. 
Tako sva prišla do konca iskalnega območja, ne da bi koga našla. Moram priznati, da me je ob misli, da sva spustila markerja, kar pošteno zvilo, Tačka pa je stala in me malce vprašujoče gledala. Malce sem razmišljal, nato pa ji rekel: »Znajd’ se!« Modra odločitev, saj je gospodična oddirjala nekam na desno in po približno 60–80 m sem v njenem obnašanju zasledil, da je nekaj ujela, nato pa je izginila za robom manjše vzpetinice. Ves vesel sem že pričakoval lajež, a nič… Nato je dvakrat zalajala in spet utihnila. Zadrega… Ker imam svojo kužo rad in ker ji zaupam in ker se mi je zdelo, da ima težavo, sem oddirjal proti njej. Med potjo pa olajšanje, Tačka je lajala kot navita. Ko sem pritekel bliže, sem ugotovil, v čem je bila težava – marker je stal za drevesom, nad glavo pa je držal armafleks. Hvala vsem mojim inštruktoricam in drugim Krimovcem, da ste iz moje kosmatinke naredili tako Tačko, kakršna je. Sploh me je pa razveselilo dejstvo, da so se okoli markerja vrteli še trije mnogo bolj izkušeni psi, a je bila moja »deklica« edina, ki je lajala in vztrajala. Tako smo se veselo igrali in krmili, nato pa s še večjim nasmehom nadaljevali pot do naslednjega delovišča.
Na delovišču št. 4 nas je čakal Klančišarjev Lojze, družbo pa mu je delala Marjanca. Lojze nam je povedal vse, kar smo morali vedeti za iskanje, razvrstili smo se v strelce in začeli. Niti še nismo dobro začeli, ko smo že našli pogrešanega, ki je bil poškodovan, in na nosilih smo ga morali odnesti iz gozda. Nato pa nas je Marjanca povabila na topol – v kočo na delovišče št. 5. Tam smo malce ponovili prvo pomoč in si privoščili skodelico čaja, nato pa horuk na zadnje delovišče št. 6. Tam nas je pričakal kralj ceste – Dolenc. Seveda nam je pred iskanjem (in po njem) izdal življenjsko modrost ali dve in že smo delali. Za Tačko sem se odločil, da ne bo delala. Je bilo dvakrat odlično in glede na to, da naju čez teden dni čaka izpit, sem jo raje malce prišparal. Na zadnjem delovišču smo sicer izpustili eno osebo, ampak kaj hočemo, dež in morda tudi utrujenost kužkov sta verjetno naredila svoje.
Konec koncev reševanje ni le osvajanje točk, ampak tudi opazovanje in ugotavljanje, kaj naši kužki še zmorejo in kdaj jih je potrebno umakniti in prepustiti delo novim močem. Vsaj moje skromno mnenje je tako. Če se motim, me lahko vedno popravite. Po koncu vaje pa nas je čakala še motivacija za vodnike. V prostorih GD Tržič so nam postregli s čajem, klobaso in golažem. Mmmm… Kako je bilo slastno! Seveda pa Krimovci ne bi bili Krimovci, če ne bi nato skoraj vsi odšli še na en »privatni« klepet – se verjetno vse prisotne strinjajo, da so bile torte odlične. HAHAH… Se vidimo naslednji teden, ob istem času na istem kanalu
Jernej
Več slikc je bilo v reševalski galeriji.