V soboto se zbudiva in na šmarnogorski poligon odhitiva. Seveda nama zgodnje vstajanje ni delalo težav, saj sva utrjene sorte. Po prihodu na poligon in po prijavi dobim v roke razpored. Končno se mi je enkrat zgodilo, da sva s Tačko na vrsti med prvimi. Za čuda se je večja količina nervoze pojavila v moji glavi tik pred začetkom poslušnosti. Taca pa je bila – za razliko od dosedanjih izpitov – kljub vsemu zelo razpoložena za delo. Žal njena volja do dela ni prinesla želenega rezultata. Padla sva predvsem po zaslugi »strelskega mojstra« izpod Šmarne gore. Ampak ni bilo prehudo. Izgubljene točke so bile bolj posledica moje nedoslednosti na treningih in ne Tačkine panike. Bova še malce povadila, preden postaneva strah in trepet sodnikov. 😉 Je bila pa zverina na ovirah odlična. Na detaširanju ni »našla« dveh miz, ampak bova tudi tu še malce zavihala rokave. Iskanje, ki se je dogajalo v opuščeni tovarni Ljubljanskih mlekarn v Kranju, pa je kosmato dekle oddelalo kot se »zagre«. No ja, kljub neopravljenemu izpitu, malce žalostnim občutkom in dolgem nosu je bilo veselje nad dejstvom, da Tačka tokrat ni »ugasnila«, nepopisno. Predvidevam, da bova na naslednjih izpitih malce boljša in morda ugledava smrkce. Pa še zahvala vsem zvestim navijačem, ki naju še vedno niso poslali v večna lovišča.
Jernej
Več slikc v galeriji.