Vodniki s psi in vodje skupin z opravljenim »Einsatztestom« smo se odpravili na dolgo pot na sever Nemčije, kjer nas je čakala vaja USAR.
Na dolgi poti so naše ritne kosti dodobra otrdele, sredi noči pa smo končno prispeli na cilj. Nekam čudno zapuščeno je bilo videti v temi. Nikjer ni bilo nikogar, nikjer oznak. »Prižgi svoj GPS,« se je oglasil Mare. Vtipkam koordinate, GPS kaže, da smo na cilju. Naredili smo še nekaj krogov, se vozili gor in dol po cesti, nikjer nič. Kmalu je padla odločitev, da gremo prespat v bližnji kamp. Seveda je bil ob 3h ponoči vhod zaprt. Kombi zapeljemo na parkirišče in že so nekateri sestavljali postelje, drugi smo se odločili prespat kar v kombiju in med temi sem bila tudi jaz. Kako lagodna in udobna odločitev je bila to, se je izkazalo kasneje, ko je dež pregnal zunanje zaspance in so morali postaviti šotor. No, ne vsi. Mare in Tomi sta se zavlekla kar pod prikolico. 😀
Zjutraj smo se malo pozabavali s psi, nato pa odšli pogledat točko Alpha, kjer naj bi bil naš bazni tabor. Zopet so GPS-i kazali, da smo na pravi točki, a spet ni bilo tam nikogar. In smo si rekli, pa pojdimo pogledat točko Beta. In glej ga zlomka, tam zagledamo svoje avstrijske kolege, ki so že postavljali šotor. Organizator je zamešal koordinate točk Alpha in Beta. 😀 Kmalu postavimo šotor, na katerem ni manjkala zastava, in si raztegnemo noge v bližnjem gozdičku.
Sporočijo nam, da nekatere ekipe zamujajo in da se bo vaja začela z zamudo. Nekam lahkotno je bilo videti vse skupaj in na koncu se je izkazalo, da nas bo delo čakalo šele naslednji dan. Dan je minil ob gledanju postavljanja šotorov drugih ekip, treningu psov na bližnjem gradbišču, sprehajanju, klepetu ob snidenju s starimi borci. 😀
Zjutraj pa zbor vseh ekip in veselo na delo. No, vsaj tako smo mislili. Pa so imeli organizatorji za nas v načrtu nekaj drugega kot delo s psi. Spoznavati smo se morali s tehniko enot USAR. To je pomenilo, da smo ščipali železje, štemali in dvigovali betonske bloke, rezali različne materiale, kopali rov v ruševino, poslušali z geofonom in se spoznali z umetnimi očmi (kamerami), ki omogočajo pogled v notranjost ruševine. Kako so se svetili učki našega nadobudnega gasilca Tomija ob pogledu na vso to tehniko! 😀 Seveda pa smo se pogovorili tudi o prvi medicinski in veterinarski prvi pomoči.
Popoldan nas je čakalo iskanje. Kako smo se veselili dela s psi, saj je neskončno čakanje brez dela s psi nekaterim že dodobra načenjalo živce. Končno je napočil čas tudi za naše pse. Bavčar, vodja naše ekipe, nas je razdelil v dve trojki, Mare pa je postal 
vodja druge ekipe. Psi v prvi trojki so že v prvih minutah našli dva markerja. Nato smo se zamenjali in Blum sem spustila levo od najdišča prve žrtve, ki je bila močno poškodovana in je potrebovala zdravniško pomoč, pa še ukleščena je bila pod ruševino. Tako je bila na ruševini kmalu cela armada ljudi, ki so vsak zase točno vedeli, kaj je njihovo poslanstvo. Opazovala sem Blum in kmalu mi je njen rep povedal, da ima nekaj v nosu. Pomislila sem, da jo vleče h kupu ljudi na ruševini, a kmalu se je izkazalo, da ni tako. Nekaj metrov stran je pod kupom betona in skrivljenega železja ležal še nekdo. Manto in Blum sta ga vsak s svoje strani skupaj nakazala. Spustila sem se do »ponesrečenca« in ga vprašala, kako je z njim. Bil je menda živ in zdrav, a ven ni mogel sam. Zopet je bila potrebna tehnična ekipa vrlih gasilskih fantov. No ja, saj eno mladenko so pa imeli v svojih vrstah. 😀
In s tem je bilo pasje delo za tisti dan končano. Mi pa smo se zvečer še enkrat odpeljali do ruševine, kjer je ena od »pasjih« ekip poiskala ponesrečenca v kupu zemlje in betonskih blokov. Natančneje se ga je lociralo še s klicanjem, trkanjem po betonu, poslušanjem z geofonom, gledanjem s kamerami v špranje in luknje, ki so jih izvrtali gasilci. Nato pa so se zapodili v betonske bloke z vso razpoložljivo tehniko, zraven razrezali še en avto in oskrbeli ponesrečenca v njem. Mi smo to gledali do 1h ponoči, ko se je vse to končalo.
Zjutraj smo se ekipe preselile na točko Charli, kjer nas je čakala lepa ruševinica. Psi so morali biti med čakanjem čim bolj tiho. Zakaj je moralo biti tako, sicer ni bilo jasno nikomur, saj smo mejili na dom za gluhoneme, a potrudili smo se vseeno. Kmalu pa smo izvedeli, da bo spet iskala le ena od ekip. Drugi pa smo čakali in čakali. Dež je ves čas neusmiljeno padal. Po koncu dela smo lahko izkoristili ruševino za trening, ki so ga eni bolj, drugi pa malo manj časovno omejili. Sama sem izkoristila čakanje za ogled treninga drugih ekip in z njimi preživela nekaj zabavnih trenutkov.
In to je bilo to. Čakal nas je le še sklepni »barbecue« vseh enot, ki smo bile tam, in klepet ob pijači in jedači še dolgo v noč. Zjutraj pa pospravljanje tabora, poslavljanje od starih in novih znancev in spet nas je čakala doooolga pot domov. Naša dva voznika sploh nista utegnila biti zaspana, saj se je v kombiju ves čas nekaj dogajalo in prehajali smo iz ene teme v drugo prav do zadnjega skupnega postanka na Rojah, kjer je bilo potrebno pospraviti vso opremo. Seveda pa nam sredi noči tudi tu dež ni prizanesel in je poskrbel, da se rdeča nit te vaje ni prekinila prav do zadnje minute. 😀
Jasna
Več slikc v galeriji.