Malo premalo ali dan, ko sem se naučila lajati

Leda5.45
Danes me je moja zbudila malo prekmalu, me malo premalo premečkala in malo premalo sprehodila. Zakaj je moralo biti tudi zajtrka malo premalo, ne vem. Najbrž še vedno misli, da imam kako kilco preveč. Kakšna neumnost! Če bi bilo v skledi malo več, prisežem, da se ji ne bi nikoli več vrgla v gnoj … Ali pač 🙂

8.00
Čez dan sem bila bolj ali manj sama. S parketa na ploščice in spet nazaj. Kaj počnejo ljudje cele dneve v šolah, službah in »kajjazvemkje«, mi ne bo nikoli jasno.

17.30
Ko se je moja končno privlekla domov, sem bila že pošteno besna. Kje je hodila? A greva v hrib? Čez polje? Kaj?! A direkt na trening bova šli?! Že res, da hočem postati reševalka, ampak ne, ta hip me to ne zanima!! Hočem kulturen sprehod! Dolg in v hrib!

18.30
Seveda me je vlekla direkt na krimski poligon. Kot da je tistih poljskih 10 minut podobno kakršnikoli odkupnini. Ji bom že pokazala.

19.30
Ovire in poslušnost sem še prenesla, z odlaganja pa gladko podivjala. Večkrat. K Maji in Teni, pa k Nili, Gaji, pa spet k Teni in na koncu k Deepi. Vsaj ona me bo, sem pomislila, razumela, saj je bilo, preden sem postala labradorka, vendar mišljeno, da bom bokserka kot ona.

21.00
Končno večerja. Spet malo premalo. Pa ta ni normalna. A ni slišala mojih Srbov, da “labrador nije hrt”!

22.00
Ko sem že čisto od blizu videla sanje, se je zunaj nekaj premaknilo. Hov, sem rekla, mojo pa je, kot se je zadnje čase ob podobnih prilikah že večkrat zgodilo, spet zgrabila panika. Kar odletela je po tiste ta male palčke in mi dopovedovala, naj …. naj … naj ….

Ja, kaj naj? Naj ti dam taco? Sedi? Prostor? Stoj, dol, sem, okrog? Kaj hočeš, ženska?!  Naj ti pomaham?! Kaj?! KAAAJ?!

Hov! Hov! Hov! …. Čakaj, čakaj … Hov! … Pa saj ni samo to … Hov! Hranca! Hov! HRANCA! Hov! HRANCA!

HRANCA! HRANCAAAA!

23.00
Da je moja od sreče čisto ponorela, je jasno. Rekla mi je, da sem njena punca in da sem zdaj, ko znam tudi lajati, kadar reče, skoraj že čisto prava reševalka. Jaz pa sem sredi noči ugotovila, da prav vse moje poti – tudi lajanje in vsega malo premalo – vodijo k hranci.

Leda

Back to Top