Navsezgodaj v Zagorje
Vsakič, ko mi budilka v soboto zazvoni pred 11.00, mora biti za to zelo dober razlog. Čeprav vem, da se bo dogajalo nekaj posebnega, vseeno, tako kot tokrat, vedno godrnjam in si mislim: »Kaj mi je tega treba…«
Potem ko sem se na hitro uredila, pripravila vse potrebno in odpeljala psa lulat, sva se napokali v avto, nato pa hitro proti Zagorju, kamor se letos nenehno vračamo. 😀 Z Ginny naju je čakala prva reševalska preizkušnja – predizpit iz ruševin. Po prihodu v Zagorje je sledila prijava in nekaj običajnih pogovorov, ki so zmanjševali napetost in tremo.
Nekaj po 7.00 sva bili že na vrsti za iskanje. Pretirane treme nisem imela in Ginny sem kot ponavadi pripravila in jo spustila, da je opravila svoje delo. Hitro je našla in nakazala pogrešano osebo, pokazala sem še usmerjanje in prvega dela je bilo konec. 😀
Sledila je še poslušnost na poligonu in tudi tukaj sem imela presenetljivo mirne živce. Vseeno se je videlo, da bo potrebno še veliko treningov in popravkov – predvsem pri odlaganju, hihi 😀 Najbolj me veseli, da Ginny ni pretirano odreagirala na precej močan strel!
Kljub začetniškim napakam smo vse tri krimovske predizpitnice uspešno opravile svojo prvo preizkušnjo – Katja s Tiko, Katja s Tayem in midve 😀 Špeli z Bellom ter Nejcu s Tačko, ki sta opravljala R1, pa zvezde tokrat niso bile naklonjene.
Kmalu po končanem delu sem se poslovila od Zagorjanov in odhitela v Tivoli, kjer se je odvijala tekma Dogfrisbee 4 fun. Po domače povedano je to neuradna tekma, kjer se psi podijo za frizbiji. V prijetnem vzdušju je popoldne hitro minilo in tudi v Tivoliju se nisva slabo odrezali. Bil je res pester dan in vsekakor se je splačalo vstati ob taki nehumani uri. 😀
Nadja
Kar nekaj časa sem oklevala, iti ali ne iti na najin prvi reševalski izpit – predizpit. Vedela sem, da še nisva pripravljeni 100-odstotno, toda vseeno sem se odločila, da poizkusiva. Če nič drugega, bova videli, kako daleč sva, in bogatejši bova za novo izkušnjo.
Navsezgodaj zjutraj je bilo na vrsti iskanje. Tiko spustim in že ima v nosu vonj markerja. Mine še nekaj sekund in zasliši se odločen lajež. In tako sem prvikrat lahko zaklicala: “Pes nakazuje.”
Po uspešnem iskanju je sledilo delo na poligonu. S Tiko najprej odlagava. Rečem ji prostor, sama pa odidem na drugo stran poligona. Že čez nekaj sekund se Tika usede in tako sedi nekaj minut (tudi med streljanjem in ropotanjem z motorno koso), nato pa zadovoljno priteče do mene. Tam, daleč stran od mene je namreč tako dolgčas. 😀 Privežem jo, se nasmehnem in si rečem: ”Saj si pridna punca. Nepričakovano dolgo si odležala, ups, odsedela, hihi.” Nato je sledila vaja poleg. Tika je bila odlična, ni izgubila koncentracije in me je kar prijetno presenetila. Sledile so še ovir’ce in prenos psa, odjava od izpita (kjer je Tika na moje veselje še vedno vztrajno lajala vame in mi težila, da greva delat 😀 ), nato pa zaslužena igraaaaa.
Tako, led je prebit, sedaj pa počasi naproti prvemu pravemu reševalskemu izpitu. 😛
Katja
Ko smo neko sredo po treningu iskanja obsedeli na pijači, je Vera dala na mizo svoj mali blokec, da bi si zapisala kandidate za jesenskih rok izpitov. Vse skupaj sem samo nemo opazovala, saj si nisem mislila, da sva morda tudi midva s Tayem nared za prvo preizkušnjo. Potem pa me je že naslednji dan poklicala Jasna in mi rekla, naj razmislim, če bi se s Tayem preizkusila na predizpitu. 😀
»Kaj pa lahko izgubim?« Tay dobro išče, poslušnost pa bi do izpita sicer morali malo izpiliti, ampak tako slabo nama vseeno ni šlo, da si ne bi upala na predizpit. »No, pa gremo!!!« je padla odločitev in sledila sta dva tedna, ko sem nestrpno pričakovala veliki dogodek v Zagorju. 😀
Sobota, 15. 11. 2008. Ob 4.00 naj bi me zbudila budilka, vendar sem imela tako rahel spanec, da sem že v prvi sekundi vstala in jo utišala. Tay je še globoko spal in za nekaj minut sem se še stisnila k njemu, v glavi pa sem imela motivacijske misli, da bi le bil za nama uspešen dan. 😀 Pozajtrkujem, do konca pripravim vso potrebno opremo in šele pri obuvanju in oblačenju jakne se mi pridruži najpomembnejše – moja zaspana zverinica. 😀 Greva še na kratek sprehod in že šibava proti Zagorju!
Tayu ni bilo prav nič jasno, kam se odpravljava sredi noči. V trdi temi sva prispela na poligon Kinološkega društva Zagorje, pa vendar so se tam kljub zgodnji uri že veselo sprehajali nekateri markerji in organizatorji izpitov. Lojzetu najavim svoj prihod in že se za menoj pojavi zaspani Nejc. 😀 Kmalu sta prispeli še Katja in Jasna, na koncu pa sta prihiteli tudi Najda in Špela. Jasnini malčki smo bili prvi na vrsti, zato smo morali biti že ob 6.00 v Zagorju, da smo najprej uredili protokolarne zadeve, potem pa se je začelo zares. 😀
Iskanje
Tega dela izpita se sploh nisem bala. Vedela sem, da Tay dovolj dobro dela in da bi res morala imeti smolo, da bi nama spodletelo. Po prijavi in pogovoru s tehničnim pomočnikom začne Tay preiskovati ruševino z veliko vnemo – celo tako veliko, da je bilo usmerjanje v očeh sodnice bolj slabo. Kmalu opazim, da je nekoliko zmeden in da ima markerja v nosu, vendar si ni upal skočiti v temo skozi luknjo v zidu, od koder je izviral vonj. Moram priznati, da me je to presenetilo, saj je Tay pri iskanju precej nepreviden in zaletav. Zanj je pomembno le to, da pride do markerja. Skratka, Tay se vzpenja k luknji, vohlja in vohlja, potem pa se le odloči in začne lajat. Hmmm … Nisem bila povsem prepričana, ali se je dovolj približal markerju, vendar zaradi vztrajnega laježa prijavim nakazovanje. Sodnica mi dovoli, da grem do psa in mu pomagam skozi luknjo. Tay takoj zatem začne spet intenzivno iskati, mene pa spreleti: »O sranje, prijavila sem ”lažno” nakazovanje.« Tay se po drugi poti spet vrne k nam, in ko spet premaga skok v temo, najde markerja. Zaslišimo globok lajež in sodnica me pošlje za njim. Z markerko je bilo vse v redu 😀 , zato pohitim nazaj, da se odjavim in slišim oceno iskanja. Sodnica mi pove, da ni nič narobe s tem, da pes ni skočil v temo, le usmerjanje se ji ni zdelo dovolj dobro. Prvi del izpita sva prestala, sledil pa je še težji del.
Poslušnost
S poslušnostjo smo začeli ob 8.00 in priznam, da sem imela nekaj treme. Nisem mogla dobiti Tayeve pozornosti, saj so ga zanimali novi ljudje in njihovi psi. Po zmedeni prijavi mi je sodnica dobesedno rekla: »Pa dihej!!« 😀 Hehe. Prvo linijo sva s Tayem naredila katastrofalno in sem kar malo otrpnila. Tay me je malodane vlekel na povodcu. Potem pa sem le ujela njegov pogled in takoj je dojel, kaj počneva. Sicer pozornost ni bila tako lepa, kot jo zmoreva, vendar sva poslušnost le speljala dovolj dobro, da sva opravila IRP-P(R)!!!! Jeeeej!!! 😀 Še zdaj mi ob misli na to veselo zaigra srce, saj je to res lepa potrditev za vso preteklo delo in je tudi motivacija za naprej! Čudovit občutek! 😀
Resnično sem ponosna na svojega bučkota in misel, da sva le prebila led, me zelo veseli. Izkušnja v Zagorju mi je dala nov zagon in samo srčno upam, da bova s Tayem postala uspešen reševalski par, ki bo nekoč nekomu v stiski lahko priskočil na pomoč. Velika zahvala pa gre mojim inštruktoricam: Jasni, Veri in Tamali Jasni, ki nam vsak teden nesebično pomagajo, delijo nasvete in znanje ter nas podpirajo pri našem delu! Res so zlate te naše ”tršice”!!!!! 😀 Nutelina torta pa bo tokrat najslajša, kar sem jih kdaj naredila. 😀 Hehe.
Katy
Več slik v galeriji.