Srečen sončen dan v Novi Gorici
“Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj,
zagotovo danes bo srečen dan, tudi to se zgodi,”
tako nas Tomaž Domicelj uči.
“Vreme smo zrihtali! Upam, da nam bo tudi burja prizanesla.
Vsem želim veliko dobrega dela! Za hrano in pijačo bo pa tudi poskrbljeno, da bomo lahko nazdravili,” nam je Jerneja sporočila.
Res, Novogoričani so organizacijsko izpeljali izpite v nulo! Kot so obljubili, je sonce z jasnega neba sijalo od jutra do večera. Vse je potekalo po planu in programu. Čista simfonija usklajenosti vremena in dogajanja. Hvala, KD Nova Gorica!
Ko pa je še pes uspešen, je pa to tako lep dan, da si ga lahko samo v sanjah zaželiš!
Jani
Nedeljsko jutro je bilo megleno in mrzlo
»Gremo na pico v Novo Gorico« ali nekaj podobnega mi odzvanja v ušesih, ko se s svojim supersportom odpeljem od doma na pasji krožek (beri: izpit). In je šlo. Dokler ni prišel klanček, ki v normalnih okoliščinah ne predstavlja nikakršnih težav, a tokrat supersport zakašlja, pade mu utrip in kmalu sem bila samo še malenkost hitrejša od polžka. Na Lomu se je zalomilo. Po rokah valjam telefon in razmišljam, koga naj pokličem in mu poklonim res lepo in zgodnje nedeljsko jutro v imenu reševanja kandidata Tera. Izhod v sili je »moj«. Kuku in ga vržem iz postelje. Ni se kaj dosti pritoževal in prišel je v skoraj rekordnem času, čeprav je bila takšna megla, grozna. Saj se spomnite kaj pravi palček Smuk: »Da bi jo lahko rezal.«
»Hit the road jack, you should say no more no more« je bil naslov poglavja, ko sva preložila vse rekvizite in drrrrn naprej. Ker nisem mogla dopustiti, da bi bil dan kar takoj boljši, smo imeli v Gorici za sponzorja Josipo Lisac – Magla svuda oko nas. Seveda v Jernejinem mailu nisem prebrala, kje je poligon. Še dobro, da je Davorin GPS – in to z glasovnim vodenjem brez prikaza map –, da nas usmeri na pravo pot. Prispem v trenutku, ko bi mogla biti v avtu na poti na delovišče. In še dobro, da me Robert reši in gre namesto mene. Počasi se pripravim in čakam na prevoz. V dobri družbi čas hitro mine, čeprav tik-tak v želodčku govori drugače. Z Markom spraviva zverini v avto in hitro na delovišče. Srečam Teo, ki mi pomaga in naredi motivacijo za Tera.
Prijava sodniku in začnejo se vprašanja za vodjo delovišča. Vprašam vse, kar je potrebno pred začetkom iskanja, nato pa Teru rečem: »Išči!« In glej ga zlomka, ni minilo dosti časa, ko je prvi ponesrečenec, ki ga je seveda našla zverina, pokukal iz skrivališča. Tečem do skrivališča, sodnik pa za menoj kriči: »Počasi!« Čaka naju še en marker in hitro usmerim Tera na drugo stran iskalnega območja. Ter se odloči, da bo šel raje na tisto stran, na kateri je bil že prej, in ja, včasih me te njegove odločitve pripeljejo do uspeha, drugič pa mi dvignejo tlak. Dvigne nos in kroži. Gledam ga z varne razdalje in čakam. Slišim prvi cvilež, pa drugi in tretji. In čakam, Ter še vedno cvili, prijavim najdbo, tečem proti njemu in takrat je slišati lajež. Sodnik spet za mano: »Počasi!« Meni pa se mudi. Vesela končam iskanje in prav ponosna sem na Tera, da se je izkazal pri svojem delu.
Prihod na poligon in čakanje na nadaljnje delo ob klepetu z drugimi borci je malce razbremenil notranjo napetost in jo odložil do ure, ko je Jerneja oznanila naslednje tri kandidate. Nepričakovano me preseneti Jasna, ko nas pride gledat, kako se borimo.
Na tretjini najinega dela se trudim vzpostaviti stik s Terom, da začneva, pa mi ne uspe. Nič hudega, gremo! Delava zadovoljivo, čeprav sem bila – odkrito rečeno – kar »prikupno« zmedena. Vse napake, ki sva jih naredila, lahko pripišem svoji zmedenosti (za spremembo malo samokritike 😀 ). Počakam, da še Marko in Dušan naredita poslušnost, potem pa so na vrsti ovire. Preskok sem videla že v boljši izvedbi in prehod prek neprijetnega materiala tudi. No, tudi Ter ima svoje misli in verjetno je razmišljal o čem drugem kot o tem, kaj je pravzaprav potrebno narediti. Iz tega poglavja bomo skoraj zagotovo naredili ekspertizo in skušali poiskati pravi proces, ki bo razvil zadovoljiv odnos in s tem potenciral simbiotično sodelovanje na nivoju vodnik – pes.
Vodenje na daljavo je bila zadnja disciplina. Bo ali ne bo? Nazadnje je bila tukaj velika črna luknja, ki je posrkala Terovo voljo, in Ter je šel na sprehod, malo tu, malo tam. Tokrat pa mi ga je uspelo usmerjati z mizice na mizico. Noro sem bila vesela. Narediva še »prenašanje« in končava.
Izpit IPO 1 sva končala z najinim ritualom in igro in vsem tistim, za kar vsak vodnik ve, da je potrebno (vsaj zdi se mi). Pred sodnico Jernejo smo res vsi stali spoštljivo, saj je ona tista, ki pove, kaj je in česa ni. In tokrat je rekla, da JE. In bilo je in še vedno je. Res sem vesela in vsem hvala za trud.
Priznam, še bo potrebno delati, pa sem vseeno vesela!
Tina
Več slik v galeriji.