Hitro, prehitro je prišel čas za nove kvalifikacije. Moj in Blumin trening je že nekaj časa ozko usmerjen v povečevanje sposobnosti koncentracije pri delu. Še ogromno dela naju čaka, a na treningih se že pozna razlika. Blumina želja po delu se nenehno povečuje, zunanji dražljaji pri vajah poslušnosti jo vedno manj motijo. In mene tudi. 😀 Zato sem z veseljem in zanimanjem, kako nama bo to pot uspelo, že komaj čakala soboto zjutraj.
V petek popoldan smo na Igu prejeli navodila in časovnico. Dobro razpoložena sem v soboto zgodaj zjutraj odpeljala Katjo na prizorišče ruševine, namenjene reševalnim parom, ki so opravljali izpite prve stopnje, zaželela Nejcu in Tački dober in uspešen dan, nato pa … Šok! Pozabila sem na aport. “Kje ga imam. Kdaj sem ga na zadnje videla? Na treningu … Kam sem ga odložila? Ojoj … Na Milošev avto,” je kar vrelo v meni. “Jasna, umiri se, saj imaš še dovolj časa, da prideš domov in nazaj,” sem si dopovedovala. “Saj imaš še en aport, enak.” Hitro sem se odpeljala proti domu in upala, da bo rezervni aport tam, kjer bi moral biti. In sreča, aport je bil varno spravljen v predalu. Blumki, ki je čakala v avtu, sproščeno povem, da je vse dobro. Vse je z nama, časa za pripravo na poligonu bo še vedno dovolj.
Časa je bilo več, kot sem računala. Sodnica je zamujala in časovnica se je čedalje bolj podirala. Z Blum si vzameva čas zase in začetni protokol izvedeva tako, kot je treba. Blum komaj čaka, da bova začeli. Laja name in zahteva svoj delež poslušnosti. 😀 Čedalje bolj verjamem, da nama bo uspelo. Začneva. Prijava sodnici, žreb. V glavi se mi odvija »trening«. “Pazi na protokol!” Blum sedi, jaz se odmaknem. Vlečem listke in jo opazujem. Jasno ji je, kaj počnem. Prav videlo se je, da ve: »Še tole bo Jasna naredila, potem bo stopila k meni in bova začeli«. In res. Obe se počutiva dobro, ko začneva. Najprej vaja odlaganja. Hahaha, Blum se je počutila še predobro. Malo valjanja po hrbtu pasji duši na rosni travi tako dobro dene! Ojojoj, nemočno jo opazujem z druge strani poligona in upam. Na srečo se odloči, da bo ostala na prostoru … Vse drugo je bilo le še zabava za obe. Tišina, zbranost, pogledi k sodnici, protokolarni odmik od psa med čakanjem … Ja, to je to! Znava biti zbrani, znava se imeti fajn! Kako dober občutek.
Sledile so ovire. Spet enak postopek. Spet se obe dobro počutiva. Edina večja napaka se je pripetila na sredini pri detaširanju. Na ovire drvi s svetlobno hitrostjo. Na eni od miz ji zavore slabo primejo in odnese jo na drugi strani dol, zato mora popravit … Srce mi igra, ko opazujem svojo psičko, kako z veseljem izpolnjuje povelja.
Popoldan naju je čakalo še iskanje. “Punca, danes je najin dan,” se pogovarjam z Blum, ko zamišljeno gleda skozi zadnjo šipo med vožnjo na Ig. Tam izvem ne ravno obetavno novico –pred nama sta vse našla le Roman in Kana. Prevevati me začnejo mešani občutki. Spomnim se zadnjega pogovora z Julko v Zagorju, ko sva se pogovarjali o tem, kako sodniku pojasniti, kaj ti sporoča tvoj pasji prijatelj. Ja, prijatelj. Ker sem jaz tam le zato, da mu stojim ob strani, mu pomagam in prevajam sodniku in drugim, kaj “govori”. Moja naloga mu je stati ob strani. Močno upam, da mi bo uspelo.
Na vrsti sva. Blum že komaj čaka. “Išči,” ji zašepetam v uho in ona se kot puščica zapodi med hiše v umetni ruševinski vasi. Ne mine minuta, ko Blum že laja v zamrežena vrata v prvi hiši. Malo počakam, ali je Blum prepričana, a ne odneha. Prijavim sodniku, on pa z glavo odločno odkima in reče: “NE!” “Kako ne? Če moj pes pravi ja, potem je ja!!!” Vprašam, če ji lahko odpre vrata. In on spet: »NE!« ???
Blum pošljem iskat dalje. Kmalu se zasliši oddaljen lajež. Prijavim najdbo in sodnik mi to pot pokima. Bravo, Blum! Zašepetam ji: »Punca, še bo treba iskat.« Usmerim jo v eno od hiš, jaz pa moram nazaj za trak. Blum pregleduje hiše, ko se začne prava kanonada. Streljajo! “Streljajo med iskanjem??? In najina naloga je, da mirno iščeva dalje? Ima to kaj skupnega z realnostjo? Ne! Ampak pomembno je, da je sodnik zadovoljen.” Blum išče dalje in kmalu se zasliši lajež. Ostal nama je še eden. Ko se začneva vračati na izhodišče, izkoristim dovoljenje sodnika, da jo pošljem od 
tam, kjer sva našla markerja. Usmerim jo po zidu navzgor. Vidim, kako ji nosi nos nekam gor, a jaz moram zopet nazaj ven za trak. Opazujem svojo psičko, kako ji nosi vonjave na vseh straneh hiše ven. A vonjava jo je zopet privedla pred zaprta zamerežena vrata prve hiše. Odločno začne nakazovati. In sodnik spet: “NE!” “Zakaj nama to delaš?” se sprašujem. “Sodnik, kako naj te prepričam?” Pokličem Blum k sebi, ji dam piti in malo počakam. Še enkrat jo pošljem iskat in upam, da bo našla kakšno drugo pot. A Blum odločno nazaj k vratom in še odločneje nakazuje. Že močno jezna na sodnika, mu še bolj odločno povem: »The smell is coming from there!!!« In končno popusti. Dovoli odpreti vrata. Blum odbrzi noter in začne ponovno nakazovati. Prijavim najdbo, sodnik pa že spet odkimava. “Pa kaj vraga …” Pogledam v hišo in Blum odločno nakazuje gor, v prvo nadstropje. Povem sodniku in on spet odkimava. Jaz pa verjamem Blum in ji zakličem: “Pojdi gor pogledat!” In pokažem ji skoraj pokončno mrežo, ki je vodila v prvo nadstropje. Sodnik me že ves besen podi nazaj na izhodišče. Blum pa ni odnehala in je sama premagala dostop po mreži in iz hiše se je zaslišal zmagovalni lajež. “To,” sem si rekla “Bravo punca!” Ko sem splezala po mreži, sem zagledala Blum, kako stoji na kupu nametanega lesa ob oknu v prvem nadstropju in odločno in brez kančka dvoma nakazuje markerja pod sabo. “Danes sem ti pa uspešno pomagala, punca moja,” sem se veselila. “Uspela sem prepričat sodnika! Uspela sem stati za Blum; ji verjeti, ji zaupati, ji pomagati.” 😀
Sodnik je imel v glavi vse kaj drugega kot pohvalo. Ni verjel, da je pred vrati lajala zaradi vonja. A jaz sem vedela! In bilo mi je vseeno glede njegovega zmotnega prepričanja. Midve z Blum sva vedeli. Midve sva se razumeli! Veselja mi ni mogel pokvarit. Vedela sem, da sva delali dobro. Kaj dobro – ODLIČNO!!!
Hvala Julka, ker si prišla k meni in me spomnila na najin pogovor o tem, kako prepričat sodnika, kako mu prevest govorico svojega psa. Kako ga prepričat, da ti dovoli to, česar on v bistvu ne želi? To pot mi je uspelo! To pot sem uspela hodit po tanki nitki dovoljenega in odločno pomagat svoji zanesljivi pasji prijateljici. Ta dan je tak podvig – ker pri temu sodniku je bil to res podvig – uspel le še Romanu in Kani ter v nedeljo Mirki s Slovaške.
Dneva nama ni moglo pokvarit nič več … In seveda je v Blumino posodo padla pasja dobrota. Že tam, na Igu … 😀
Jasna
Več fotk v galeriji.
Objavljeno: 7. 10. 2008