Moje prvo markiranje…
… ki pa sploh ni bilo prvo. Je bilo pa prvo, kjer sem sodelovala kot vodnica psičke, s katero sva začeli šolanje, tako da sem iskanje in obnašanje psov opazovala s povsem drugačnimi očmi. Moja markerska kariera se je namreč začela že pred nekaj leti, ko so nas tabornike povabili k markiranju na neko mednarodno vajo; lokacija – zapuščena hiša nekje za Bežigradom. Nadaljevanje moje markerske kariere pa se je odvijalo v soboto in nedeljo, 28. in 29. septembra 2008, v Zagorju ob Savi. Tokratna ruševina je bila stara zapuščena knapovska bajta za mnogo družin in njena neposredna okolica s kar nekaj lopami. Prvi stik s stavbo je bil, priznam, kar malo neprijeten. Pravzaprav me je kar malo stiskalo pri srcu, ko sem hodila po hiši in opazovala predmete, ki so ležali po tleh. Tu obleke, tam fotografije za osebno izkaznico, že leta nazaj prejete razglednice z morja, v drugem kotu bunda, na omari moka znamke Mercator, na tleh bančni izpisek iz leta 2004, na katerem piše: 35.000 SIT – socialna pomoč. Povsem drugače sem doživljala to hišo kot pa prazne zapuščene hale, tovarne, za katere ne veš, čigave so. Tudi tu nisem vedela, čigava je bila hiša, pa vendar se zaveš, da najverjetneje stopaš po razbitinah propadlih družin.
Sicer pa se je sobota zame začela prav nenavadno zgodaj, približno ob štirih zjutraj. Vid je bil nadvse priden in je že v petek zvečer pripravil večino stvari, tako da sva morala zjutraj le še potegniti obleke iz omare, pojesti čokolino in se odpraviti proti Zagorju. Hja, ceste do tja so prav pošteno ovinkaste, prav presenečena sva bila, koliko ljudi se v soboto navsezgodaj zjutraj pelje proti Ljubljani na šiht. No, nekaterim se je očitno tudi zelo mudilo, saj so se odločili prehitevati v škarje, nama nasproti. Malo čez šest sva prišla v Zagorje in zagledala možakarja v rdečem kombinezonu in malinovcem na povodcu. »Ta bo ‘ta prav’ za povprašat’, kje je poligon KD-ja.« Odgovor se je glasil: »Links, danach rechts.« Aja, točno, mednarodna vaja je. Prispela sva na poligon, kjer sva prav kmalu našla preostale Krimovce in šefico Vero. Čez nekaj minut smo že šli proti Štulmu.
Ime delovišča so določili po najbližjem lokalu – baru Štulm in neposredna bližina bara Štulm je bila v prenekaterih trenutkih sobote in nedelje odločilna. Zraven bara je namreč prav ličen WC s toplo vodo. Pa še zunaj lokala je, tako da nam ni bilo potrebno ob vsakem lulanju kupiti še kave, čaja ali soka. (Predlagam organizatorjem, da med sponzorje uvrstijo tudi bar Štulm, saj nam je precej olajšal delo 😀 .) Kuhanje kave je prevzela Vera s svojo kofetjero (6€, L’Eclerc), Vid je skuhal čaj, Ana (sodnica iz Zagreba) je prinesla prigrizke, Frenk je iz avta potegnil moder kovček, ki je nenadoma postal miza in 4 stoli, razpeli smo cerado nad avti in uspešno kljubovali dežju, ki ga je bilo na srečo samo za vzorec. Dobrot na mizi kar ni zmanjkalo in mi smo jih pridno grickljali. Seveda smo takoj začeli tudi resno delo. Ana in Vera sta določili skrivališča, domislili pa sta se tudi prav zlobne motnje za pse. Vera je skuhala par hrenovk in jih natlačila v prazno plastenko, ki sta jo z Ano skrili v spodnje prostore hiše – žal so nekateri psi lažno nakazali prav dišečo plastenko.
Na našem delovišču so imele ekipe po 2 ali 3 skrite markerje. Pri Ani in Veri nas je bilo kar nekaj markerjev – Nejc, Vid, Frenk, Petra, kolega iz KD Zagorje, moja malenkost ter Brane v soboto in še Katja v nedeljo. Ker smo bili kar velika ekipa, smo se lahko izmenjevali v grobovih, tako da smo lahko vmes opazovali delo vodnikov in psov. Prav zanimivo jih je bilo opazovati, ugotavljati, kako bi lahko kakšno stvar izpeljali bolje, opazovati člane ekip, kako komunicirajo med seboj. Seveda je precej lažje biti gledalec in komentirati delo, kot pa biti vodnik v konkretni situaciji. Med opazovanjem vodnikov in psov sem ugotovila predvsem dvoje: to, da na psa ne smeš preveč pritiskati s svojo prisotnostjo, ter to, da moraš psu zaupati.
Samo markiranje v grobovih je bilo opremljeno z raznimi vonjavami in s pestro druščino. V luknji v kotu hiše, kjer sem bila največkrat, so mi družbo delale tri suhe južine, na polički zraven luknje sem opazovala tihožitje – 1 kg morske soli, 2 prazni steklenički za poper in kolonjska vodica. Ko sem petič odhajala iz svojega skrivališča, sem pod seboj zagledala uporabljeno plenico in z veseljem ugotovila, da je bil med nama armafleks. Nauk št. 3: pri markiranju imej vedno s seboj armafleks.
Ekipe so se pridno izmenjevale, večinoma so izpustile enega markerja, nekaj je bilo tudi lažnih nakazovanj. V soboto smo končali ravno ob času, v nedeljo smo postopek ponovili, imeli smo še 5 ekip. Na koncu nas je na poligonu KD Zagorje pričakalo pravo nedeljsko kosilo (goveja juha, pražen krompir, meso, solata). Sledila je še razglasitev rezultatov in pot proti domu. Vmesna postaja: Trojane in trojanski krofi 😛 . Pa da ne bo kdo mislil, da ni gužve na Trojanah, zdaj ko je avtocesta. Nak, komaj smo našli mizo za šest. In krofi so še vedno tako dobri, kot so bili.
Laura
Več fotk v galeriji
Objavljeno: 6. 10. 2008