Po pestri in službeno obarvani soboti sem se utrujena z veseljem spomnila, da me naslednji dan čaka preizkušnja SIP za leto 2009 s startom šele ob 10.15. »Končno mi ni treba vstat ob 5.00 ali prej. Malo se bom naspala in se odpočila.« Prijeten sobotni večer sem preživela v družbi bokseraške kolegice, Ajk pa se je podil po vrtu z njeno bokserko. Malo me je sicer skrbelo, da bo moj »starček« zato naslednji dan nekoliko slabše delal, vendar mu je divjanje po vrtu očitno dobro delo.
V nedeljo se na startu trojica Krimovskih bab (Vera, Jasna in jaz) najprej pofotkamo in seveda veselo počvekamo. »Baza javi se. Tea Bašin iz KD Krim sem pripravljena in čakam na dovoljenje za start,« sem po postaji poklicala Vlada Gerbca. »Poglej na uro in čez 4 minute pojdi,« se je glasil odgovor. »Sprejeto.« Ajka sem vzela iz avta, ga pripravila in potem sva se odpravila na 2-kilometrski »sprehod« po gozdu. Prehodila sva prvo polovico poti, se »počekirala« na vmesni postaji, kjer sva dobila vodo in sladico, in nadaljevala najin »sprehod«. Psa sem večji del poti samo opazovala in mu občasno pomagala z »dajanjem idej«, kam lahko še pogleda. Kmalu se je moja »morte bianca« (bela smrt) (Ajkovo krstno ime, ki so mu ga dali moji dobri prijatelji) iz lažjega drnca pognala v tek in zavila v grmovje. »O! Ne mi rečt, da ga ima!« sem si veselo rekla na glas in takrat je že lajal.
Enega sva izpustila. Baje je bil blizu vmesne postaje, kjer sva se midva z veseljem napojila in odpočila. Na koncu poti naju je čakal kombi, kjer so mi izmerili pritisk in pulz ter kjer sem ugotovila – kot je tudi Jasna že prej ¬–, da mi kot laiku ni potrebno znati otipati pulza pri ponesrečencu. Laiki lahko namreč samo izgubljajo čas z iskanjem pulza, če niso vešči na tem področju. Ocena: zelo uspešno.
Naslednja preizkušnja je bila 50 metrov stran. Najprej me je sodnica na startu drugega delovišča prijetno sprejela z vročim krompirjem, nato pa sem pomlaskala še izvrstno sladico »Ljubljančanke« Gabriele. Sledilo je preučevanje skice drugega iskalnega območja in start. Ajk se je pognal v robidovje in po kratkem času že prvič zalajal. Po dovoljenju sodnice Katje sem zdrvela skozi robidovje in kacovno (veje akacije) ter nekoliko popraskana prispela do ponesrečenca, ki ga je Ajk vneto nakazoval. Po pohvali sva nadaljevala iskanje. Človeški osebki smo se le s težavo prebijali skozi trnovo goščavo. Hvala bogu je bilo psu lažje in je pred koncem časa, ki sva ga imela na razpolago, nakazal še drugega ponesrečenca.
Izkupiček: 3 najdeni od 4 in zelo uspešno na PMP.
Ajk mi vztrajno kaže, da kljub njegovi za bokserja visoki starosti še vedno ni za odpis oziroma je še daleč od upokojitve. 😀 Prijetno utrujena sva se nato po dvojni vlogi zmrznjenega ponesrečenca z Ajkom odpravila do moje potrpežljivo čakajoče boljše polovice (ala mu vera 😀 ) in naša »družinica« je odšla na zasluženo pizzo v Sežano.
Za nama je še eden izmed zdaj že številnih reševalskih podvigov. Vesela, ker me Jasna in Vera kljub mojemu prvotnemu »strahu« nista dohiteli na 2-kilometrski poti (sicer pa bi bilo iskanje v troje verjetno še bolj uspešno 😀 ) in ker mi je moja beštja spet pokazala dobro delo, sem sklenila lep sončen dan.
Tea
Več slik v galeriji.