Vaja MERP – Tritol (Avstrija)
»Ali bo spet moj zadnji sedež v kombiju,« sem se spraševala, a možnosti za to je bilo bore malo, saj naj bi šla v Tritol celotna ekipa MERP. Kmalu pa se je pokazalo, da ni tako. V okrnjeni sestavi MERP, a obogateni z novimi, znanja želnimi obrazi, smo se razvrstili v dva kombija in že smo drveli proti vadbenemu centru za reševalne pse Tritol v Avstriji. Ob 22h nas je tam pričakala Sandra in njeni reševalski prijatelji. Mare nas ni »šparal« – takoj vso opremo s prikolic, postavite ležišča in raztovorite vse, kar bomo potrebovali. Poklical je še Matjaža in izginila sta za zaprta vrata, kjer sta s Sandro skovala načrt za nočno vajo.
Razdelila sta nas v dve ekipi. Sama sem postala članica prve, ki je bila tudi prva na vrsti za iskanje. Psi so večinoma lepo in hitro nakazovali, dva markerja pa sta v svojih globokih skrivališčih dodobra namučila smrčke naših pasjih prijateljev. A na koncu so jih le našli in nočna vaja se je ob 3h zjutraj uspešno končala. Popadali smo v postelje, hvaležni, da smo jih postavili že prej.
Oba preostala dneva smo bili razdeljeni v skupine, ki so delale na različnih deloviščih, ki jih v Tritolu ne zmanjka. Trening smo prilagodili znanju in težavam posameznega psa in poskušali čim bolj izkoristiti priložnost za treniranje iskanja ljudi, skritih globoko v ruševini. Verjetno ni bilo v vseh skupinah delo enako intenzivno, a sama sem bila s svojimi prijatelji v skupini zelo zadovoljna, saj smo opravili veliko ciljnih treningov, kjer smo se posvetili individualnim problemom vsakega posameznega psa. Člani vseh ekip pa smo se strinjali, da tako dobra delovišča pogrešamo pri nas doma. Malokrat imamo možnost za tako kakovostne treninge. Le redka gradbena podjetja mislijo na nas, pa čeprav so obveščena o tem, kako nujno potrebujemo redne treninge na pravih ruševinah.
Ko so psi potrebovali nekaj predaha, je Marjanca iz torbe potegnila skritega Adama in lov za njegovimi vdihljaji se je začel… Diha? Ne… 1, 2, 3, 4 … 30 Pihaj, pihaj! 1, 2, 3, 4, 5, 6 … 30 »Vpihni vpihni,« smo ponavljali, dokler sleherni od nas ni pokazal, kaj zna. In Adam je pridno sodeloval in prižigal lučko, da je bila Marjanca zadovoljna z nami. Seveda smo delali tudi napake, zaradi katerih se je lahko razvila poučna debata o dajanju prve pomoči ponesrečencem, in Adam in Marjanca sta nas spet naučila nekaj novega. 😀
Tritol smo zapustili zadovoljni in s polnimi želodčki, saj je kombi že skoraj sam znal do odlične gostilnice ob letališču, kjer smo se ustavili pred dolgo potjo domov.
Jasna