Preizkušnja pretekli konec tedna ni bila tista prava, prava preizkušnja se je pri nama dogajala vse do zdaj in nekako sumim, da se bo zgodilo še kaj, ampak zdaj znava in veva, da je treba vztrajati.
Vsi vzponi in padci zadnjih treh let so bili poplačani pretekli vikend, ko je Mona z lahkoto pobrala iz gozda vseh tistih izgubljenih sedem žurerjev, ki so se razkropili po gozdu, ko jih je obiskal medo.
Minevajo natančno tri leta od prvega treninga pri Krimu. Priznam, da sta bili moja želja in volja do dela precej večji kot Monini, saj je imela resnično vcepljen strah pred ljudmi. Še danes jim čisto ne zaupa in se drži bolj zase, je pa seveda spoznala, da so ljudje lahko tudi fajn, predvsem tisti, ki se skrivajo pred njo, ko jih najde, pa od njih dobi še nagrado.
Lansko jesen sem bila pripravljena na vse – na vse izpite, Tolmin, Zagorje … – in čisto vsi so padli v vodo, ker se punci pač »ni dalo«. Pa sem si rekla: »OK, očitno bo res treba kakšno kilo dol spravit.« In ta velikopotezni plan se je samo prestavil na pomlad – lavinski tečaj na Vršiču, potem pa takoj na izpit iz lavin, vikend pozneje IPO in potem še ruševina. In spet se je vse sesulo … Mona je sicer iskala in vedno našla, ni pa bilo nikakršnega žara in volje po delu. Začela je tudi zelo očitno šepati in tako sva namesto izpitov pobirali diagnoze pri veterinarju: sum na natrgane kolenske vezi, poškodbo hrbtenice, obrabo kolkov … Ker se nič od tega ni dalo potrditi, smo šli naprej. Sum na okvaro ledvic in striktna dieta. Medtem ji je občutno začela izpadati dlaka. In naj omenim še pretirano agresivnost in apatijo. Vse skupaj pa se je po štirimesečni kalvariji z vsemi možnimi diagnozami končalo pri eni in edini – okvara ščitnice. Zadeva je trajna in nepopravljiva, raven hormonov pa od junija dalje vzdržujemo s tabletami. Mona je spet tisti mladostni kuža, poln veselja in energije, ki te končno pride pozdravit, ko prideš domov. Ne znam opisati z besedami, kakšno veselje je videti psa, ki se po enem letu ob srečanju z neznanim psom začne z njim igrati, namesto da mu skoči za vrat. Najbolj pa sem pri celotni zgodbi vesela, da se je vrnila volja do iskanja, kar je bilo videti v soboto na preizkušnji.
Na izpitu v Tolminu je očitno mene izdala trema, čeprav navzven tega nisem ravno pokazala, ampak ona je to čutila, tako da sva z muko spravili skozi tisto enko. Vtis pa sva občutno popravili pod Krimom. Ob poti je bil cel žur, na vsakih 300–400 m je odhopsala do markerja in ga nalajala in tako sva imeli zunaj štiri pogrešane, kar je pomenilo, da sva čez pol, ob predvidevanju, da je skritih od pet do sedem ljudi. V kvadrantu se je situacija z iskanjem ponovila. Prvi je bil zunaj zelo hitro po začetku iskanja, drugega je našla, ko sva zares začeli preiskovati teren, tretji pa je bil samo še nagrada za konec in tisti srečni »Zaključujem iskanje« je bil resnično zmagoslaven.
Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem, ki so nama stali ob strani in ki so tisti »Mona ni primerna za reševanje« nekako zapakirali v »Saj gre, boš videla, se bosta našli«. Mislim, da je pretekla preizkušnja nagrada za vse, ki smo verjeli, da se da.
Urša