Preizkus za regionalne enote

Izpod pasje šape

Zgodnje jutranje vstajanje, nahrbtnik , kombinezon, še nekaj priboljškov zame – to je to, gremo na pot. Fino je, ker lahko med divjo vožnjo še malo pospim v svojem kotičku v Tincinem malem super hitrem avtomobilu. Ne deloviščih mi nikoli ne dovoli dremati in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ker je sila vedoželjna, najprej poklepeta z vsakim, ki ga sreča, če pa slučajno ni nikogar, pa koga pač pokliče po telefonu, ali kako se že reče.

Njeno preoblačenje v kombinezon je nekaj povprečno hitrega, ampak to še ni vse. Čim se opasa do kraja, že me vodi sem in tja in potem spet nazaj. No, saj kaj dosti ne pričakujem, ker pač vem, da bom, če se bom dobro odrezal, dobil igračo, hrano in pohvalo. Ja, in navadno je tako, da dobim teren v ruševini ali gozdu, za lavino sem bil pa tokrat prepričan, da je ne bo, saj me še ni zadosti zeblo v tačke in tudi Tinca še ni imela kape. Tokrat me čaka kup ruševin. Kolikor sem videl svojega predhodnika, mi je z vibracijami sporočil, da ni bil uspešen, ker je bilo preveč drugih dejavnikov, o katerih pa bi bilo dobro, da se ne razgovorim, saj veste, kakšno skrivnost tudi lahko imam.

Vsak začetek je težak, pravijo, in mene je takoj čakal preskok čez dve sedežni garnituri, potem pa še čez neke čudne lesene objekte, da sem našel tisto sled, ki mi »govori«, da je v bližini skrit marker, kot mu ljubkovalno rečejo udeleženci. Malce se prestopim in zalajam. Če prevedem svoj lajež, kot ga slišijo ljudje: »HOV HOV!« To pomeni: »EJ, KLE NEKI JE, PRID SEM PA SE ZNAJD NAPREJ SAMA, JEST SEM OPRAVU«. Tak nekako bi bil prevod, čeprav se mi včasih ravno ne da razlagati in bi bila zato tudi lajež in prevod drugačna. Počasi napredujem naprej po ruševini in iščem sled, vonj. Malce za tem Tinci lepo razložim, da je še nekdo v leseni baraki, in če bi ne imela ušes, bi ji odprlo glavo, tako zelo se je smejala in bila je res vesela. Sem že mislil, da sva končala, ampak ne – »IŠČI!« Ukaz za nadaljnje delo in spet naprej, ne, nazaj v prvo nadstropje. Po nekaj zanimivih manevrih sem našel tudi tretjega kandidata in ekola – hrana. To je navadno znak, da je konec enega poglavja in glede na vse tiste dotike, ki sem jih bil deležen, sem bil gotovo uspešen. Dremat v svojem zasilnem pasjem brlogu pa nisem mogel, saj so moji pasji kolegi dopovedovali svojim lastnikom to in ono, o prevodih pa raje ne bi, saj niso vsi za objavo.

Ovire so bile tokrat res hecne, a ravno pravšnje, da sem lahko pokazal svoje veščine. Je bil pa tu potreben popravek, ker Tinca ni bila videti zadovoljna. Pravila so pravila in moram se jih držati. Tu in tam. Je pa res, da je bila na gasilski lestvi slaba glede na to, da je gasilka, in bo morala resno povaditi nekaj detajlov. Po tako napornih vajah in akrobacijah se je prilegla voda in seveda – ni je čez svežo blatno kopel, kjer se odpočijem in si naberem novih moči.

Za konec je sledilo še eno iskanje. Tokrat je bila lokacija bolj nenavadna in ne vem, kaj je vsem tem ljudem, da se skrivajo na kraje, kot je bil ta. Bilo je namreč sila visoko. No, povedal sem Tinci, da je nekje tam gori nekdo, a še ni bilo dovolj – jasno, kot da jim kdaj je. Hočejo natančno vedeti, kje se kdo skriva, no, saj jih nekako razumem. Nekateri moji kolegi jim enostavno povedo, ko se jim ne ljubi več, da je nekje tam. Temu vodniki rečejo lažno nakazovanje. Naslednji skrivač je bil skrit na kupu lesenih ostružkov, kjer je dremal, in ko sem našel tudi tega, sem bil prepričan, da sva končala. Ampak ne in ne. Ponovi vajo, a res se mi ni dalo več! In Tinca je prav razbrala moje namige in sva končno končala dnevno dozo iskanja in akrobacij. Dan sva končala tako, da se reče. Z igračami in hrano. Hvala ti.

Priznam, da sem užival, najbolj sem bil vesel vseh pohval in nagrad. Splačalo se je.

Ter

P.S. Še mnenje vodnice – srečna sem, da imam tako dobrega psa!

Tinca

Preizkus v Zagorju

Letošnja preizkušnja za uvrstitev v regionalne enote je potekala v drugi polovici oktobra. Tudi tokrat je teklo kot namazano po zaslugi KD Zagorje. Vodniki pa smo, skupaj s svojimi psi, spet nekaj novega doživeli in se nekaj novega naučili.

Na prvo prizorišče smo se pripeljali, ko je bila dolina še v megli. Če nam je ljubo, všeč ali ne, smo se morali spopasti s prvo nalogo. Pa je bilo že takoj na začetku presenečenje. Prvo, kar si slišal, je bilo: »Čas ti teče! Takoj je treba!« Vodnike in pse je treba pripraviti, da se naloga opravlja pod stresom, pod pritiskom, da se čas izteka. Pri nas, mladih vodnikih, ki še nimamo dolgoletnih izkušenj z iskanjem v stresnih situacijah, je sodnikova namera popolnoma uspela. Po videzu sodeč, so po stažu starejši vodniki ta stresni pritisk prestali za malo malico. Tudi mladi vodniki smo se naučili, pa če je sodnik tako nameraval ali ne: odslej se ne bom več prijavljal, spraševal o nevarnostih in se obiral z drugimi »nujnimi« opravki, ampak se bom takoj pognal v boj s časom. Ko bo moj pes izginil iz mojega vidnega polja in ne bo potreboval moje pomoči, se bom pa malo pogovoril z odgovornimi. Saj se hitro učim!

Drugo prizorišče smo obiskali kar tako mimogrede, ko smo potovali od prvega do tretjega. Visoke ovire na poligonu so bile podobno vzgojne kot lani. Že od daleč se je videlo, da so najpomembnejše ovire visoke lestve. Najbrž je to kar prav, saj je splošno znano, da so lestve kar nametane na potresnih ruševinah. Ja, pa še velike luže, golo betonsko železo in horizontalno nihajoče deske se največkrat pojavljajo na ruševini. Torej, vodnik, računaj na veliko lužo v tretjem nadstropju, do kamor lahko pes pride samo po strmi lestvi in majavi deski. Tja bo moral po ponesrečenca kakšen drug pes, moj tej nalogi ni kos!

Tretje prizorišče oziroma delovišče drugega iskanja je bila deponija lesnih odpadkov. Skoraj do strehe visok kup nekaj centimetrov velikih lesnih odpadkov in skoraj z vseh strani zaprt prostor, le zgoraj pod streho so bile odprtine, da je vonj lahko nemoteno uhajal v neuporabno smer. Če so bili ponesrečenci na površini, je bilo malo lažje saj so se psi že lahko zaleteli vanje. Težje je bilo s tistimi, ki so bili visoko ali globoko. Tistega tam gor sva še nekako, z veliko muke in truda našla, tistega spodaj sva pa kar tam pustila! In kaj sva se lahko naučila? Da je potrebno dati psu dovolj časa, da ugotovi, kje je ponesrečenec. Tistih spodaj pa midva najbrž tako nikoli ne bova našla. Jih bo moral kakšen drug reševalni par.

Jani

Več slik v galeriji.

Back to Top