No, pa sva s Teno preživeli prvi tabor z ERP, in to celo zimski! Po dobrih dveh mesecih dela v Krimu so mi vsi rekli, naj le grem, da je na snegu delat posebnost in da psi to obožujejo. Seveda, za mojega psa vse in sem se kar prijavila. V službi sem si izborila dopust za četrtek in petek, si izposodila vso mogočo zimsko opremo, dobila potrditev, malo cincala, ker je Tena kazala znake bližajoče se gonitve, ker pa ni bilo nič resnega, sva se v sredo popoldne odpravili proti Vršiču. Ne boste verjeli, celo vedela sem, kam grem, saj sem tri dni prej vlekla tja v izvidnico celo familijo.
Ker pa sem vseeno novinka v skoraj vsem v ERP, tudi v vožnji z verigami, mi je bilo ljubše, da sem imela blizu še kakšnega od poznanih, zato smo se na Voklem dobili z Jasno, Katjo in Nejcem ter skupaj nadaljevali pot. Verige smo na mojega kalosa nataknili šele takrat, ko smo se ustavili zaradi nekoga drugega. Počasi se je že delal mrak, ampak ekipi Jasna in Maja na eni gumi ter Nejc in Katja na drugi smo hitro rešili zadevo in okoli 19. ure prispeli do Koče na gozdu. Tam pa se je odvijala prava logistična drama – kako parkirati toliko avtomobilov tako, da lahko vsak odpre vsaj dvoja vrata oziroma pride do svojega psa. Nahrbtnik in potovalko sem odnesla v razkošne prostore v tretjem nadstropju, kamor splezaš skoraj po lestvi, družbo pa mi je delalo še kakšnih 15 novincev – to je baje klasika, da so vsi »rookieji« pač zgoraj. Prijazno so me pozdravili kolegi iz našega društva, ki jih je bilo kar nekaj: Vera, Petra, Nadja, Tina in Jasna, Katja in Nejc, s katerimi pa smo itak prišli skupaj. Večina (razen Vere, Jasne in Tine) je bila skupaj v sobi, jaz pa sama samcata med nepoznanimi … Razpored za spanje in pa delovne skupine je visel pri vhodu v jedilnico, in ko sem si ga dodobra ogledala, sem ugotovila, da v spalni sobi v tretjem nadstropju nikogar ne poznam niti po imenu. Sem se pa razveselila, ko sem zagledala, da je v delovni skupini pri inštruktorici Jerneji skupaj z mano od poznanih vsaj Nejc. (Aja, poleg razporedov je bil urnik, kjer me je tudi skoraj kap – vstajanje ob 6.00! Jao meni!) Po večerji je imela Mateja pozdravni govor in predstavila je inštruktorje, potem pa je Klemen Volontar opozoril še na nevarnosti (za tiste, ki so izpit opravili že pred časom ali pa so plonkali). Pred spanjem sem šla sprehodit mojo princesko. Ni ji bilo čisto jasno, zakaj je zdaj v avtu drugačen razpored – podrla sem namreč zadnje sedeže, da sem ji dala noter kar veliko kletko, ki sem jo ponoči pokrila z vsemi mogočimi odejami, da je ne bi zeblo. Prvič je takole spala zunaj; naš hišni pes ima sicer spalnico v predsobi. Potem pa sem se kar kmalu spravila spat, drugi pa tudi, ker je bila zgoraj že tema in je bilo slišati glasno smrčanje, ki smo ga poslušali še vso noč.
Zjutraj so nas zbudili mobiteli, šli smo porihtat pse, ob 7.00 pa na zajtrk. (Tena je noč preživela čisto v redu, vesela me je pa itak vedno, kadar me vidi, tako da se mi je zdelo, da prav zelo ni trpela to prvo noč v avtu.) Po zajtrku najprej preoblačenje, pripraviti smo morali nahrbtnike in zbor ob 8.00. Najprej smo se razporedili v skupine, potem pa so nam povedali, kje bomo delali – naše delovišče je bilo dva ovinka nad kočo (ovinek št. 11). Rekli so, da sem lahko vesela, da nisem v skupini pri Veri, saj oni vedno hodijo najdlje. No ja, tista sva ovinka res nista bila huda. Tam smo se tudi bolje spoznali – poleg naju s Teno so bili v skupini še Nejc s Tačko, Cviling s prinašalcem Zakom (vsi ga poznajo, ker je vsako leto na taborih, je pa sicer GRS-jevec), Ferdo (tudi star znanec, prišel je uvajat 4-mesečno prinašalko Abi), Martina iz Kopra z labradorko Taro, Uroš z Rino (z Urošem sva se spoznala že na izpitu), Mateja z rotveilerko Taro in malo avstralko Capo ter Kaja s prinašalko Silo in Tero, inštruktorica Jerneja pa je imela svetlega labradorca Carja. (V soboto nas je zapustil Ferdo, pridružila pa se nam je Gabrijela šarpejko.) Ko smo prišli k sapi, smo takoj še enega prižgali (moram reči, da smo bili zelo kadilska skupina – kar 5 nas je kadilo, vendar samo ob dogovorjenih pavzah), potem pa smo se lotili kopanja grobov. Se strinjam z Alešem, ki je lani napisal, da si bolj morbidne besede ne bi mogli izbrati. Delala sem v paru s Cvilingom, ki mi je moral vse razložiti – kje začeti, kako kopati, kako globoko, široko itd. Ko smo naredili 4 grobove, smo se najprej skrivali v odprtih grobih in psi so nas seveda takoj našli, vsi pa so se dobro zabavali. Ura je bila kar hitro 14.00, saj nam je kopanje vzelo kar nekaj časa. Odšli smo na kosilo, popoldan pa smo imeli pri koči prikaz oz. vajo sondiranja. Kar zanimivo je bilo. Potem pa spet sprehod s psom, večerja, klepetanje. Zvečer je prišla tudi Špela z Belom, ki bi morala po vseh pravilih spati zgoraj, pa se je »ušunjala« k preostalim našim v sobi, tako da sem bila še vedno sama.
Naslednji dan smo delali samo skrivanje in iskanje in Teni je bilo zelo všeč; hitro je našla grob, kopala je, lajala, šla v grob in dobesedno privlekla markerja iz groba s tisto svojo igračo na štriku. Jaz pa nisem bila prav uporabna, ker sem klavstrofobik in mi ni bilo za biti kje pod snegom, nad čemer drugi seveda niso bili ravno navdušeni. (Že v Ljubljani sem vprašala Vero, ali naj sploh grem na Vršič s takim problemom…) Poskušala sem biti bolj aktivna v lopatanju oz. trudila sem se narediti, karkoli so mi naročili. Spet je dan hitro minil, popoldan pa smo imeli še predavanja (Volontar), ki so bila res zanimiva. V soboto je Jerneja našo skupino že zjutraj poklicala v jedilnico, kjer smo morali nekaj povedati. Tisto nekaj ni bilo povedano, ampak je bilo dano v naše nahrbtnike, ki so veselo čakali sami zunaj, in tisto nekaj je bilo veliko poleno, ki smo ga vsi trije novinci prav veselo sopihajoč prinesli do našega delovišča. Da je bila velikost primerna, je razvidno na sliki, je pa imela potem vsaj Tena veselje z grickanjem … Pogledat nas je prišel tudi Volontar in imeli smo praktični prikaz iskanja z žolno, sondiranja, prerez snežne odeje – zanimivo. Popoldne smo preživeli v pričakovanju krsta, za kar smo moral novinci pripraviti skeč (vsi smo bili zelo dolgočasni, naš pa je bil vsaj kratek). Komisija (za šalo) nas je spraševala vprašanja, na katera skoraj nihče ni vedel odgovora, zato smo jih dobili z lopato po riti, a ni bilo nič posebno hudega. Vsi smo dobili krstna imena; Špela je postala Šminka Fred, Uroš je postal Armič (ker so mi iz nahrbtnika vzeli armaflex, da so mu lahko podtaknili poleno), mene pa so poimenovali Gospa. Ne vem, ali je to zaradi mojih let ali pa zato, ker sem premalo delala … Po krstu pa pršut in zabava.
V nedeljo smo si lahko privoščili spanje do 7.00, potem pa smo šli delat, a samo do 13.00. Po končanem delu smo porušili še grobove, kosilo, pakiranje in počasi domov. Ko sem se okoli 17.00 vrnila v Ljubljano, sem bila kar vesela, da je bilo za mano, vesela pa tudi zato, ker sem po petih dneh videla preostale člane naše družine (sicer sem se z njimi slišala po telefonu, pa so mi rekli, da bolj pogrešajo Teno kot pa mene), ki pa so naju (obe, ne samo Teno) že nestrpno pričakovali.
Povzetek bi bil, da je bilo luštno, ampak imam snega za kakšno leto dovolj, če pa svojih fobij pač ne bom mogla odpraviti, bova s Teno delali predvsem iskanje pogrešanih in pa ruševine.
Pa vsem na Vršiču prisotnim Krimovcem hvala za družbo, spodbudne besede in nasvete, Nejcu pa še posebej hvala za nujne napotke za delo v skupini in preostalo pomoč.
Maja, s krstnim imenom »Gospa«
Več slikc v galeriji.