Gal res ni in ni mogel dojeti, kaj se je dogajalo, da sem ga prebudil že sredi noči. Še zdanilo se ni, pa sem se že obračal s tako naglico, kot da se nama nekam mudi. „Dobro jutro, partner! Danes si ti na vrsti, da se izkažeš, da pokažeš, kaj znaš. Tam nekje pod snegom, tam nekje na prelazu Vršiča, ker tam nekje te čaka ponesrečenec v snegu.“
„Ja, hura! Greva, greva, greva … Brž … Se mi že hudo mudi. Hočem takoj! Najtežje je čakanje! To me ubija! Hočem akcijo! Že iščem!“
Dobrih 5 minut in Gal je kopal, lajal in ponesrečenec je ugledal beli dan. Gal je svoj del odlično opravil.
Potem pa je nastopil še Matjaž: „Pokliči psa, ga pošlji v tisti breg, ga odpokliči in pošlji na drugi breg. Da bova videla, kako vodljiv je!“
Poklical sem psa, mu obljubil čisto novo iskanje in ga poslal v zapovedani breg! Gal je zletel kot puščica po bregu navzgor in iskal, iskal. Na odpoklic se ni odzval, saj še ni nič našel in tedaj se res ni imel časa ukvarjati z mojimi željami …Ugotovitev sodnika – pa tudi moja – je seveda bila, da Gal ni slepo vodljiv, zato pa zavzeto in samostojno išče.
Pa mine mesec dni, ko sem ga spet zbudil sredi noči. Še zdanilo se ni, meni pa se je spet strašno mudilo. „Veš, partner, danes sem jaz na vrsti, da opravim svoj del najine skupne naloge. Saj obljubiš, da boš sodeloval, kolikor boš pač razumel moj želje?“ Odgovora nisem čisto natančno slišal …
Poslušnost – gori, doli, naokoli. Sem, tja, naprej! Uf, kar kadilo se je od vsemogočih ukazov. Pa je Gal kar precej razumel; nekaj je pa tako že sam vedel, kaj mora narediti. Tisto, česar pa ni razumel, in tisto, kar ga je preveč motilo in zmotilo, pa je Matjaž vestno zapisoval. Pa, k sreči, tega skupaj ni bilo preveč.
Detaširanje oziroma vodenje psa na daljavo, kakor se temu reče strokovno – to so tiste mizice oziroma tisti pobarvani podstavki, na katere psi tako radi skačejo, če samo mimo gredo, a se nanje tako težko povzpnejo, če jih vodniki od daleč pošiljajo gor. Prav vsi prisotni so v negotovosti onemeli, ko se je Gal ustavil pred prvim kolutom in v strašni tišini se je razlegel samo moj obupni krik Galu: „Naprej! Gor!“ Prav vsi so vse pozitivne valove usmerili vanj in Gal se je pognal na prvi podstavek in potem z veseljem odtekel še na druga dva. Prenašanje in prevoz sta bila potem samo še formalnost in igra in izpit L1 je bil pod streho.
Jani
Več slikc v galeriji.