46. Patruljni tek na Pokljuki

Borba v snegu

Prejšnji konec tedna smo se krimovci borili. Najprej sami s sabo, potem s cesto, ledom in novimi snežnimi verigami, ki so med vožnjo v pokljuški hrib mirno dremale v Petrovem prtljažniku. Ker je šofer v drugem poskusu le poslušal Tinco in Andreja, kar bi lahko storil že prvič. Na vrhu smo se bíli z mrazom, vetrom in snegom v obraz, pa vojaki, ki me kljub najboljšim namenom ne morejo naučiti prav streljati, in bombo, ki so jo (spet!) pokvarili posebej zame.

Zvečer smo lezli na zaledenelo drevo nad blejskim jezerom, pred padcem v mrzlo vodo pa nas je rešil gospod Mirko, ki nas je hotel fotografirati. Točno ta dan je praznoval 86 let – vedrega duha, bistre glave in gibčnega telesa nam je s svojimi zgodbami dal nove vere v življenje, mi pa smo mu, si mislim, polepšali rojstnodnevni večer.

V soboto zjutraj je šlo zares.

Ekipa v ženski kategoriji v zasedbi Tina, Urška, vodja ekipe Andrej in Romana, ob nepogrešljivi podpori fotografa, šoferja in rezervista Petra V., se je že tretje leto zapored v belih maskirnih oblačilih pognala v petkilometrski patruljni boj. Tinca je v lastnem znoju pridelala dva krvava žulja, Uršo je pri streljanju strašno ožulil nahrbtnik in ji onemogočil prehitre gibe, mene pa je z nizkimi verbalnimi udarci konkurenca poskušala onesposobiti že tik pred startom, da o motnjah, ki mi jih je povzročilo odrivanje kdo ve kako težke startne palčke, ne izgubljam besed. Samo Andrej ni imel nobenih težav oziroma nam jih ni zaupal, tako kot nam jih, ne glede na vrtanje, tudi Peter V. ni. Ampak ona dva sta seveda dec.

Moška zasedba je bila precej močnejša in bolj brezkompromisna. Ivan, Jaka, Peter D. in Rafko (kdo je bil vodja, ne vem, po moje so vodili vsi) so se požrtvovalno borili vseh 10 kilometrov. Po pregarani progi so v cilju sicer za sekundo ali dve pokazali bledico, potem pa s širokimi nasmeški dvignili dile in fotografu pokazali zobe. Razen Petra D., ki se je že v cilj prismejal leže ­– tako kot jaz. 🙂

Na koncu so naši rezultati odlični. Sneg je bil namreč svež in mehek ter najboljše ekipe so, sem izračunala, glede na lani povprečno tekle med 15 in 20 % počasneje. Naša ženska zasedba je bila glede na lani počasnejša zgolj za slabih 9, moška pa za slabih 11 %, kar v absolutnem času seveda ne pomeni nič, gledano relativno pa je to tudi v primerjavi z zmagovitim gorskim polkom za nas vrhunski dosežek.

Tako smo si ERPS-ovci priborili še tretjo medaljo, predvsem pa dva prelepa dneva, ki ju bomo, sem prepričana, shranili med spomine, ki se ne izbrišejo kar tako in zaradi katerih se bomo – zna biti – na Pokljuki borili tudi naslednje leto.

Romana

Pokljuka, 14. januar 2017

Fotoutrinki navedenega fotografa – klik